Lin&Julian

Spodnji pesmi, ki sem ju objavila s točno določenim namenom, nista plod mojega dela. Sama ne znam najti tako čutnih besed, ki se nekaterim porodijo na koncu jezika, ko ljubijo in so ljubljeni.
Prvič sem roman kitajske avtorice, v katerem so objavljene tudi pesmi, prebrala pred tremi leti. Bila sem navdušena. Včeraj sem jo prebrala ponovno. Na mah, naenkrat. Šele sedaj se me je zares dotaknila.

Verjetno je potrebno poznati zgodbo dveh nacionalno popolnoma različnih ljudi, da razumeš pomen pesmi. Olikani Anglež, ki je imel pod sabo že veliko ljubic, in ki ne prisega v ljubezen, preseneti samega sebe, ko ugotovi, da ljubi lepo Kitajko z dvema osebnostima. Ločijo ju čas, zavezanost svobodi, sebi in drugim. Leta 1936.

Da ubesediš svoja čustva do sočloveka, jih je potrebno najprej materializirati. Imeti pogum, da storiš kaj takega. Občudujem tiste ljudi, ki zmorejo in želijo svoja občutenja poenostaviti do te mere, da jih lahko zapišejo na papir.
Obožujem Pesmi Pesnikov!

PEKING

Najina avtoportreta

A ne vidiš, kar vidim
v tej vejici, peneči se od slivovih cvetov?
Za cel kamnolom granitnih oči
je počil, čakajoč, da bo vzvetela -
toda zdaj jo je končno razneslo,
medtem ko tvoje besede prižigajo zažigalno vrvico mojega srca:
''Vse dokler stara ne zaspiva.''

Pogledam stran k zimski pokrajini na vazi,
misleč: tam sem živela, preden sem te spoznala.

Nato skupaj podrgnem dva rdeča slivova cvetna lista,
njuna posušena kri polzi z mojih prstov
v zamrznjen potok.

Še vedno jasno vidim, kako je bilo,
ko je tvoje srce vzplamenelo.

DVOJNA SENCA

Šel si mimo mojih vrat

Na drugem nadstropju. Po eni strani
ne dovolj visoko, da bi skočila in umrla zate,
po drugi strani prenizko, da bi se dvignila nadte in te pozabila.

Zato ne storim ničesar.
Namesto tega opazujem mesec, kako rumeni v kozarec,
in nato ga izpijem. Že tisočič danes
sem zdrsela iz svojega

v tvoj svet.
Kaj drugega lahko storim, če mi nočeš
slediti domov? Ne boš tega nikoli več
ponovil? Niti enkrat? Niti ko bo končno vzcvetela robinija.